5 razlogov zakaj gledati serijo Deklina zgodba

Priljubljena in kritiško opevana Deklina zgodba se vrača na HBO Go z drugo sezono. Priredba romana Margaret Atwood o totalitarni družbi, v kateri ženske postanejo stroji za rojevanje, je postala uspešnica in pobrala kopico nagrad, med drugim zlata globusa za najboljšo dramsko serijo in glavno žensko vlogo.

Ob začetku druge sezone smo pogledali, zakaj te serije ne smete izpustiti.

Opozorilo: Če si niste ogledali še nobenega dela Dekline zgodbe, nadaljujete na lastno odgovornost, saj članek razkriva večino zgodbe prve sezone.

Prvi trije deli druge sezone in celotna prva sezona Dekline zgodbe so na voljo na HBO Go.

Distopični svet pred pragom

Serija je postavljena v svet, ki ga je načela okoljska katastrofa, zaradi katere je večina prebivalstva neplodnega, nato pa so v revoluciji verski blazneži prevzeli oblast v ZDA in državo preimenovali v Gilead. Fundamentalistična vlada je ženskam odvzela vse pravice in jih zreducirala na stroje za rojevanje. Vsak visoki član oblasti dobi svojo plodno deklo, da bi poskrbela za njegove potomce v bizarnem obredu, ki se zgleduje po Svetem pismu. Naslovni dekli je ime Offred, kar pomeni »od Freda«, a se spominja, kako je pred revolucijo, ko je lahko še nosila svoje ime, June, živela povsem običajno življenje z možem in hčerko.

Preobrat se ne zgodi v trenutku, temveč v seriji odločnih in hitrih korakov. Najprej ženskam zamrznejo bančne račune in jih odpustijo iz služb, tako da so ekonomsko odvisne od svojih moških. Sprva številni protesti so hitro in ostro zadušeni, nato pa totalitarni režim vzpostavi popolno nadvlado, v kateri so ženske podrejene, LGBTQ prepovedani, vsak odpor pa zatrt z biblično kaznijo. Priča smo grozljivim prizorom, od mučenja, kamenjanja do iztaknjenih očes za neposlušnost.

Sprva se zdi, da je tak svet daleč od našega, a ko spoznavamo deklino zgodbo, nas ta opomni, kako hitro lahko pravice, ki se nam zdijo samoumevne, postanejo le del zgodovine.

Od June do Offred

V svet poveljnikov, dekel, tet in tiranstva nas popelje Offred, saj skozi njene oči spoznamo življenje v hiši, odnose med zaposlenimi, pa tudi med deklami, ki morajo vedno hoditi v paru, da vohunijo ena za drugo.

Offred poskuša preživeti, a zato je potrebno imeti zaprte oči. Sprva ugotavlja, da najbrž ne bo zanosila, da je dekla pred njo naredila samomor, da so njeni prijatelji mrtvi ali pa poslani v Kolonije, kjer delajo v strupenih okoljih, in da bi se lahko tudi sama znašla tam. A ko naveže čustven odnos s poveljnikovim šoferjem in izve, da njen mož ni mrtev, temveč je uspel dobiti azil v Kanadi, se upanje vrne. Vendar pa čustva v Gileadu niso zaželena, neodobrena razmerja pa strogo kaznovana.

Ob koncu prve sezone se Offred upre kamenjanju ene od dekel in v zadnjih scenah jo zajamejo in odpeljejo oboroženi stražarji. Potrjena je tudi njena nosečnost, vendar ne s poveljnikom, temveč z mladim voznikom.

Zeitgeist

Roman, na katerem temelji serija, je sicer izšel že leta 1985, ko je bil ameriški predsednik republikanec Ronald Regan, pisateljica pa je roman pisala še za berlinskim zidom. Najbrž si nihče ni predstavljal, kako aktualna bo zgodba danes, ko populistični ekstremizem postaja resna grožnja pridobljenim svoboščinam demokracije po vsem svetu, tudi v ZDA, kjer sta javno izražanje sovraštva in zanikanje osnovnih pravic dnevna rutina iz ust samega predsednika.

Vizualna podoba: zgovorna barvna paleta

Serija uspe močno zgodbo še dodatno poudariti z uporabo izpiljene vizualne podobe, močnih barvnih kontrastov, nepozabne scenografije in kostumov. Kostumografinja Ann Crabtree je v intervjuju za Vanity Fair dejala, da je inspiracijo iskala pri Amiših, pa tudi pri Adolfu Hitlerju in njegovi zgodnji propagandistki, avstrijski fotografinji in režiserki Lenni Riefenstahl.

Vsako skupino ljudi v hierarhiji Gileada zaznamuje določena barva; poveljniki so črni, ker je to najmočnejša in najbolj mistična barva; tete so rjavo-zelene, v barvi vojaških uniform, ki nakazuje na moč teh žensk v Gileadu, žene poveljnikov so turkizne, da izžarevajo patos; dekle so seveda rdeče, v odtenku, ki spominja na kri, na menstruacijo, tako da dobimo občutek reke krvi, ko jih vidimo hoditi v skupini po ulici.

Zasedba: verjeti junakom

Zgodba o mogočnih temah ni prepričljiva zgolj zaradi premišljenega scenarija in produkcijske izpiljenosti, saj moramo predvsem verjeti junakom, ko jih spremljamo na poti iz običajnega vsakdanjika v distopijo. Tukaj vstopi zasedba, ki je sestavljena iz izkušenih igralcev v najboljši formi kariere.

V glavni vlogi ponovno navduši Elisabeth Moss, ki se je prvič prebila v ospredje kot hči predsednika ZDA v Zahodnem krilu, nato smo jo gledali v eni od glavnih vlog v Oglaševalcih, kot Peggy Olsen, naivno tajnico, ki postane tekstopiska, še bolj pa je ostala v spominu po novozelandski kriminalki Skrivnost jezera. Poveljnika, ki si jo »lasti« in posiljuje, igra Joseph Finnes, brat bolj slavnega oskarjevca Ralpha, ki prikaže eno najboljših predstav od Zaljubljenega Shakespearja. Njegovo ženo, nekdanjo revolucionarko, ki je pomagala vzpostaviti sistem v katerem sedaj nima glasu, igra Yvonne Strahovski, ki se je lahko spomnimo iz serij Chuck, Dexter in nadaljevanja 24.

Besedilo je bilo aprila objavljeno na Tehniku.

Foto: HBO