Filmska ocena: Labirint: Zaton (Maze Runner: The Death Cure)

Labirint: Zaton je popoln zaključek manije z najstniškimi distopijami. Filmu ne manjka spektakla ali zanimive zgodbe, konec pa je dovolj dokončen, da novih filmov več ne bo.

Korenine obsesije najstnikov z distopičnimi prihodnostmi bi lahko iskali v gospodarski krizi konca prejšnjega desetletja, pa tudi celi kopici drugih razlogov, od vzpona še zmeraj priljubljenega zombijskega žanra naprej. Začetnik trenda so bile Igre lakote, serija knjig Suzanne Collins, še bolj pa filmov z Jennifer Lawrence v glavni vlogi. No, svoje je naredil tudi Somrak, saj je ustoličil idejo mlade protagonistke v ZF/fantazijskem svetu. Kmalu so sledili Razcepljeni, Čudovita bitja, Kronike podzemlja in celo predelave klasik, kot sta Enderjeva igra in Varuh spominov. Vmes je pisatelj James Dashner izkoristil zeitgeist in napisal serijo romanov Labirint, kjer so namesto deklet v ospredju fantje.

Prvi roman in tudi film se pričneta na skrivnostni jasi, obkroženi z obzidjem, kjer živi skupina fantov. Vrata, ki vodijo v labirint, se vsak dan odprejo, najmočnejši fantje pa tečejo skozi labirint in sestavljajo njegov zemljevid, čeprav se postavitev vsak dan spremeni. Ob sončnem zahodu se vrata zapro in izza sten je slišati grozljive zvoke. Nihče še ni preživel noči v labirintu. Glavni junak Thomas se nekega dne pojavi na jasi iz posebnega dvigala, tako kot so se vsi ostali. Tudi on se ne spomni preteklosti in se kmalu vključi v življenje na jasi ter postane tekač skozi labirint. Zgodba in predvsem razmerja med junaki črpajo veliko iz klasike Gospodar muh, a konec je precej drugačen. S Thomasom na čelu skupina fantov najde izhod iz labirinta in izkaže se, da je to zgolj poligon znotraj postapokaliptičnega sveta, poskus s katerim skušajo znanstveniki najti zdravilo za bolezen, ki ljudi spremeni v zombije.

V drugem filmu se izkaže, da je korporacija, ki vodi eksperiment, zvesta svojemu imenu, WCKD oz. ZLOBA v prevodu. No, morda to ni čisto povsem tako, saj so res elitisti in jim ni mar za posamezna človeška življenja, a vseeno skušajo narediti zdravilo. Če bi res hoteli biti ultimativni zlobci, bi se še morali naučiti par lekcij od korporacije Umbrella iz iger in filmov Nevidno zlo. Kakor koli, tretji film nadaljuje zgodbo o uporu zoper WCKD in se začne s spektakularno akcijo, v kateri skupina upornikov, ki so se jim Thomas in drugi fantje pridružili, ugrabi vagon z otroci, ki so imuni na virus in ki jih je WCKD želel uporabiti za poskusne zajčke. Ker še zmeraj niso rešili svojega prijatelja Minha, se odpravijo do sedeža korporacije za končni spopad.

Tretji film prihaja v kino kar 3 leta za prejšnjim, saj se je snemanje zavleklo zaradi nesreče glavnega igralca Dylana O’Briena na setu. K sreči je okreval in tudi studio ni izgubil zaupanja v projekt, saj je končna različica filma povsem dodelana. Film sicer sledi smernicam žanra do potankosti, vključuje pa tudi celo vrsto predvidljivo pričakovanih scen. Tako mora denimo druščina potovati skozi temačen tunel, v katerem so najverjetneje zombiji, nakar se seveda izkaže, da so tam, da jim ustavijo pot in preplavijo vozilo, dokler jih »nepričakovano« ne rešijo prijatelji, ki so jim sledili z nekaj zamude, ob tem pa se en član ekipe okuži (ampak seveda tako, da nihče ne opazi do konca).

Labirint: Zaton je daleč od kakršnega koli presežka, a za razliko od Razcepljenih smo vseeno dobili filmski zaključek, medtem ko za Razcepljene niso posneli filma po zadnji knjigi iz serije. Zadnji del je primerjalno tudi boljši kot je bil v Igrah lahkote, kjer je razvlečenemu zaključku zmanjkal čustveni naboj predhodnikov. Res pa je, da so tudi pričakovanja bila precej višja kot so za Labirint.

Napovednik za film Labirint: Zaton (Maze Runner: The Death Cure)