Filmska ocena: Bar (El bar)

Španski režiser Álex de la Iglesia se je že večkrat dokazal v obvladovanju žanrskih pristopov, čeprav jih njegovi filmi zmeraj presežejo. Bar koketira s trilerjem in grozljivko, ravno tako kot je njegov lanski film Moja divja noč povzel nekatera pravila žajfnice in na njihovih temeljih zgradil huronsko smešno komedijo.

V Baru so komični elementi bolj v ozadju, a jih vseeno ne manjka. Poleg vzpostavljanja pristnih odnosov med pisanimi junaki, že v začetku s kratko sceno naredi poklon mojstrovini komičnih grozljivk Shaun of the Dead; ko junaki skušajo ugotoviti, kaj se dogaja zunaj bara, vklopijo TV in med preklapljanjem kanalov naletijo na same grozljivke, v poročilih pa ničesar. To napove tudi ton njihove usode. Skupina raznolikih obiskovalcev iz vseh vetrov je ujeta v madridskem kafiču, ko pred vrati prvega izmed njih pokosijo streli nevidnega ostrostrelca. In nato še prvega, ki mu priskoči na pomoč Hkrati je ulica izpraznjena in kmalu stvari postanejo še bolj bizarne, ampak več ne bomo razkrili.

Pisana druščina vključuje lastnico bara, ki ne dovoli jezikanja, nekoliko prestrašenega natakarja, par stalnih strank, vključno z versko blaznim brezdomcem, hipsterskega video montažerja in naključno lepotico, ki ji je seveda usojeno postati poslednje dekle. To odigra Blanca Suárez, ki je blestela že v režiserjevem lanskem filmu Moja divja noč, bolj pozorni pa ste jo morda opazili tudi v stranskih vlogah Almodóvarevih Koža, v kateri živim in Ljubimci nad oblaki.

Film je ves čas napet in po uvodni tretjini le redko smešen. Nasilja je več kot bi si ga včasih želeli, a nikoli ne dobimo vtisa, da je samo sebi namenjeno. Čeprav je osnovni fokus razvoj dinamike v zaprti skupini različnih ljudi, je znotraj žanrske zgodbe tudi politično sporočilo. Brez večjih razkritij lahko namignemo, gre za nadgradnjo sporočila iz nagrajene španske grozljivke Snemaj!, a z višjo stopnjo paranoje in nezaupanja ljudi v oblast. Kar je pravzaprav v skladu z nedavnimi dogodki v kraljevini.