FilmKino

Smrt na Nilu: Umor, so posneli

Hercul Poirot v filmu Smrt na Nilu

Smrt na Nilu: Umor, so posneli

Kriminalke stare šole so spet v modi in filmi nas ponovno spodbujajo, da se pridružimo detektivu in poskušamo dognati, kdo je morilec, kaj je motiv, kje je orožje in kako je vse skupaj izpeljal.

Ta teden v kino prihaja Smrt na Nilu, dolgo pričakovano nadaljevanje Umora na Orient ekspresu, v katerem se sloviti detektiv Hercule Poirot ponovno znajde na mondenem prizorišču umora, ki ga mora razrešiti s pomočjo svojih »malih sivih celic«. V glavni vlogi in za kamero se vrača Kenneth Branagh, ki poskrbi za izpiljeno podobo, dinamičen razplet in več kot odtenek shakespearjanskega patosa junakov. No, v še bolj osrednji vlogi so Poirojevi brki. Ti so z Branaghom korenito napredovali v vseh pomenih besede, saj niso več prismuknjeni (kot pri Albertu Finneyju in Petru Ustinovu v filmih iz sedemdesetih) ali minimalistični (kot pri Davidu Suchetu v britanski seriji), temveč so megalomanski. In to z razlogom, saj je uvod v film pravzaprav zgodba o njihovem nastanku.

Vrhunec skoraj vsake zgodbe izpod peresa Agathe Christie nastopi, ko detektiv_ka zbere vse osumljence v salonu in predstavi analizo dogodkov, ki so privedli do umora, skupaj z morebitnimi razlogi, zakaj bi lahko bil prav vsakdo med njimi storilec, in kako bi lahko izvedel umor. Smrt na Nilu je zgodba o bogati dedinji Linnet Ridgeway (Gal Gadot), ki jo prijateljica predstavi svojemu šarmantnemu zaročencu Simonu (Armie Hammer), ta pa ga spelje in se poroči z njim. Par se odpravi na medene tedne v Egipt, a zapostavljena bivša ljubimka jima sledi na vsakem koraku, da bi jima pokvarila veselje. Tam je tudi Hercule Poirot, ki se skupaj s pisano zbirko prijateljev in daljnih sorodnikov para pridruži luksuznemu križarjenju po reki Nil. Kjer se, kot je mogoče sklepati po naslovu, zgodi umor. 

Čeprav je knjiga izšla pred 85 leti in je bil visokoproračunski in z oskarjem nagrajeni film po njej posnet že leta 1978, vseeno ne bomo kvarili razpleta, saj je iskanje morilca med napeto preiskavo največji čar detektivk. No, pri spektaklih, kot je Smrt na Nilu, je dodatna privlačnost nedvomno tudi v glamurju scene in zvezdnikov. Teh res ne manjka in v pestri paleti stranski likov so sami znani obrazi, vključno z legendami, kot je Annette Bening, in rastočimi zvezdami, kot sta Letitia Wright (Črni panter) ter Emma Mackey (Netflixova serija Sex Education), ter celo komičnim duetom Jennifer Saunders in Dawn French. Spektakularni so tudi posnetki Egipta, z izjemo nekaterih ponesrečeno zlepljenih kolažev, v katerih se opazi, da so igralci v studiu v Angliji in ne med piramidami. Tega sicer ni veliko, saj je film, podobno kot predhodnik Umor na Orient ekspresu, zelo dobro posnet ter osredotočen na akcijo v notranjosti sob, kabin, plesišč in kakopak salonov.

Hercule Poirot je v interpretaciji Kennetha Branagha precej drugačen kot so bili predhodniki, predvsem kar se tiče humorja, saj tega ponudi le na obronkih zgodbe. Namesto tega dobimo psihološko bolj izpolnjene like, vključno s samim protagonistom, ki ni zgolj odtujeni analitični stroj, temveč čustveno kompleksen in zaznamovan. Podobno kot pri Orient ekspresu je tudi tukaj več poudarka na akciji, vendar je ta še zmeraj omejena na kratek tek po stopnicah. To je daleč od tega, kar smo vajeni iz akcijskih trilerjev, a še zmeraj bistveno več kot sta prikazala Peter Ustinov in David Suchet v dolgih karierah kot Poirot. 

Poslednji posiljevalec?

V napovedniku in drugem promocijskem gradivu filma je skorajda nemogoče zaznati Armieja Hammerja, čeprav ima ta eno nosilnih vlog. Razlog za to so obtožbe posilstva in spolnega nadlegovanja (vključno z napeljevanjem h kanibalizmu), ki so v lanskem letu zapečatile njegovo kariero. Ne le, da ne bo dobil več novih vlog, nekdanji kandidat za vlogo Batmana je bil celo izrezan in zamenjan v že posnetih filmih, ki so še čakali na premiero. Kot sta dokazala filma Ves denar sveta in Army of the Dead, to z uporabo digitalnih učinkov ni le povsem izvedljivo za stranske like, temveč lahko celo izboljša film; pri prvem je Christopher Plummer prejel nominacijo za oskarja, ko je nadomestil Kevina Spaceyja, pri drugem pa je Tig Notario postala senzacija, ko je zamenjala Chrisa D’Elio. Oba sta bila obtožena posilstev. Pri Smrti na Nilu to ni bila realna možnost, saj je Hammer ključni lik in je v večini scen s številnimi drugimi igralci. Namesto tega so se odločili ta problem ignorirati v upanju, da zvezdnikovi grehi ne bodo vplivali na uspeh filma (kar tudi velja za anticepilske izpade Letitie Wright in protipalestinske izjave Gal Gadot). A pri možnostih, ki jih prinašajo sodobne tehnologije, bo to najbrž eden zadnjih tovrstnih primerov.

Tags:

Leave a Reply

Your email address will not be published.