Video ocena: Ubijanje svetega jelena (The Killing of a Sacred Deer)

Eden najbolj fascinantnih filmarjev zadnjega desetletja grški režiser Yorgos Lanthimos z vsakim novim filmom preseže pričakovanja in vzpodbudi debato. Ubijanje svetega jelena je priredba Evripidove tragedije, v kateri kralj Agamemnon ubije svetega jelena boginje Artemide, nakar mora žrtvovati svojo hčerko Ifigenijo, da poplača dolg. V filmu se glavni junak, srčni kirurg Steven Murphy, znajde v podobnem precepu, a ta narativni element režiserju služi predvsem kot okvir za širšo zgodbo.

V ospredju je dinamika družine, ki je imela na videz popolno življenje, vsaj iz materialnega vidika in vsaj od zunaj. Ko se zaradi pritiska zunanje sile prične fasada perfekcije krhati, to nažira tudi odnose med družinskimi člani. In ko se sprijaznijo z najverjetnejšim končnim rezultatom, postane patologija njihovih odzivov tako strašljiva in morbidna, kot jo lahko prikaže zgolj avtor filmov Jastog, Podočnik in Alpe.

Hkrati v razgaljanju bolnega jedra materialistično blažene nuklearne družine ni težko videti orisa grške krize, ki je seveda zmeraj prisotna v filmih proslavljenega grškega novega vala. V padcu Murphyjevih se zrcali padec številnih grških družin, ki jih je blaginja po vstopu v evro odtujila, sesutje sistema pa raztreščilo. Na drugi ravni so simbol za celo državo, pri čemer magični element prikliče asociacije z alkimijo bančnih trgov in monetarnih režimov, hladnokrvna zahteva po žrtvovanju družinskega člana pa ni nič drugačna kot katera koli od neživljenjskih in nehumanih zahtev troike od grške države in predvsem njenih državljanov.

A ob kompleksnosti filma, likov in hkrati odtujenega ter bližnjega prikaza dogajanja, je vsakršna razlaga zgolj posploševanje, saj Ubijanje svetega jelena gledalcu ne pusti enoznačnih ali preprostih odgovorov, temveč predvsem občutek utesnjenosti, nelagodnosti in nedoločnega strahu. Kot je zapisal distributer na predvečer premiere: pred odhodom v Cannes poljubite svoje otroke. Tam bo premiera Ubijanja svetega jelena.