Pečeni planet: Je Dune res najslabši film Davida Lyncha?
Med oboževalci Davida Lyncha velja Dune za njegov najslabši film in tudi sam avtor je večkrat povedal, da ni bil zadovoljen z ustvarjalnim procesom, saj se je med drugim ves čas zavedal, da nima roke nad končno različico in da bo film zaradi diktata studia dolg največ 2 uri 17 minut. A ne glede na to, da se tri in pol leta dolge produkcije spomni kot »nočne more«, je ustvaril vizualno in pripovedno mogočen film, ki doseže veličino slovitega romana in tudi pomembno mesto v Lynchevem opusu.
Ena od številnih navideznih pomanjkljivosti je naracija, ki se začne že v uvodni sceni. To je edini Lynchev film, ki uporabi ta povsem ne-vizualni, pripovedniški pristop, a težko si je zamisliti, da bi literarni predlogi zvesta priredba lahko ubrala drugo pot. Velik del dogajanja je podan skozi opazovanja v notranjih monologih junakov, kar poudari spletkarsko kompleksnost političnega življenja galaktičnega imperija. Čeprav je Lynch bržkone kontempliral tudi bolj kreativne pristope od naracije misli in ugotovitev junakov, bi vsak od njih terjal davek bodisi v dolžini filma bodisi v težavnosti razumevanja dogajanja. Kot je omenil v številnih intervjujih, je s sprejetjem omejitev studia začel postavljati tudi omejitve lastni izraznosti in naracija je najbrž bil eden prvih tovrstnih kompromisov. Kljub temu pa bi težko rekli, da je bila odločitev zgrešena. Superpozicija podobe Virginie Madsen čez zvezdno nebo, ko začne citirati (nekoliko prirejen) uvod knjige, v grobih potezah oriše svet in postavi gledalcu osnovne koordinate ter nakaže osnovni vizualni slog.
Napovednik filma Dune – Peščeni planet
Pri ustvarjanju scenarija se je Lynch morda res preveč zanašal na rudimentarne načine prenosa literature na film, a to ne pomeni, da je zapostavil vizualno in zvočno podobo. Nekateri posebni učinki, sploh digitalni, so dandanes res videti zastarelo, a razkošje kostumov, maske in scenografije je še zmeraj spektakularno. Resda največ pozornosti pri Dunu pripada peščenim črvom, a najbolj zanimiva scena je Navigatorjevo ukrivljanje vesolja. Scena je skorajda mistična in dolguje nekaj navdiha Kubrickovem 2001: Odiseja v vesolju, a je hkrati povsem lynchevska, saj gradi na osnovnih tehnikah superpozicije in montaže iz Eraserheada, ki jih kasneje v Lynchevem opusu najdemo še večkrat, nazadnje v sloviti osmi epizodi tretje sezone Twin Peaksa.
Roman Peščeni planet (Dune) velja za eno temeljnih del znanstvene fantastike, pri tem pa je zanimivo, kako zelo odstopa od žanrskih konvencij. Zgodba uporabi nekatere standardne elemente, denimo galaktični imperij, potovanje skozi vesolje in napredne civilizacije, ogrodje zgodbe o Paulu Atreidesu pa tudi nekoliko spominja na povesti o Johnu Carterju, ki jih je napisal Edgar Rice Burroughs. Vendar pa je pisatelj Frank Herbert v duhu šestdesetih in pod vplivom beatnikov osrednjo »disruptivno tehnologijo« civilizacije prihodnosti utemeljil na mamilu. Začimba melanža ima okus po cimetu in se nahaja samo na puščavskem planetu Arrakis, znanemu kot Sipina (angl. Dune); njeno zaužitje podaljšuje življenje in omogoča posebej mutiranim ljudem, Navigatorjem, najti varno pot skozi ukrivljanje vesolja. Vse to se odvija v halucinacijah, glavni junak pa v njih tudi vidi mogoče prihodnosti, ki prinašajo grozljiv džihad. Zgodba je tudi politična. Na več ravneh Arrakis služi kot prispodoba za Bližnji vzhod, osnovna moralka pa je pravica narodov do samodeterminacije, ki pa vključuje tudi močno ekološko noto.
Ob vseh teh elementih se zdi, da bi Dune težko našel primernejšega režiserja, kot je David Lynch. Z nekoliko več svobode bi lahko to bilo njegovo remek delo. Po drugi strani pa najbrž ne bi nikoli prišel blizu ambicijam Alejandra Jodorowskega, ki je poskušal posneti Dune pred njim. Sestavil je neverjetno ekipo (Salvador Dalí, Mick Jagger, Orson Welles, Pink Floyd, H.R. Giger) ter še bolj nepredstavljiv koncept, ki je odlično predstavljen v krasnem dokumentarcu Jodorowsky’s Dune. Kakor koli, v produkciji je že nova različica, ki bo obsegala dva filma in pride v kino čez dve leti, vajeti pa je v roke vzel Denis Villeneuve, ki se projekta loteva kot veliki oboževalec romana po uspehih Sicaria, Prihoda in Iztrebljevalca 2049.
Besedilo je nastalo za revijo Kinotečnik ob projekciji filma Dune: Peščeni planet v sklopu opusa Davida Lyncha v Slovenski Kinoteki.
