Klasika: Iztrebljevalec (Blade Runner)
Piše se leto 2019 in svet je temačen, dežja, ognja in onesnaženja poln neonski pekel. No, to velja vsaj za Los Angeles, kamor je postavljeno dogajanje filma Iztrebljevalec. Preostanka sveta pravzaprav ne vidimo. Prva različica filma se sicer zaključi s posnetki narave in svobodne ceste, a to je navidezni srečni konec, ki ga je vsilil studio, posnetki pa so pravzaprav odvečni kadri iz b-role začetka Kubrickovega Izžarevanja. Še večje poti v grozo, torej.
Pravica do življenja
A to je članek o Iztrebljevalcu, enem najbolj vplivnih ZF filmov vseh časov. Glavni junak je Deckard, naslovni iztrebljevalec, tj. lovec na replikante, umetno ustvarjene ljudi. Za oblast, ki jo tukaj predstavlja zgolj šef policije, so replikanti težavni, ker so močnejši in zmogljivejši od ljudi, a jih je zelo težko zaznati in so torej potencialno izredno nevarni. Ko gledalci spoznamo prvega med njimi, Leona, se ta med opravljanjem Voight-Kampffovega testa razburi in ubije zasliševalca. Ta test je namenjen odkrivanju replikantov, saj imajo nekoliko drugačne čustvene odzive. Kmalu ugotovimo, da je Leona in tudi ostale najbolj zmotilo izpraševanje njihove človeškosti, njihove pravice do življenja in resničnosti spominov, ki jih nosijo v sebi.
Replikanti so bili ustvarjeni za delo v vesolju in na drugih planetih, ženski modeli pa tudi za spolne sužnje. Na Zemlji so prepovedani, a občasno se vseeno kak pojavi. Kot denimo Roy Batty in njegovi pajdaši. Vendar njihov cilj ni zavzetje sveta ali terorističen napad, kot je mogoče implicitno zaznati iz policistovih izjav, ampak se skušajo prebiti do dr. Eldona Tyrella, svojega stvaritelja, izumitelja replikantov in lastnika ene najmočnejših korporacij na svetu. Želijo, da bi jim podaljšal življenjski rok, da jim ne bi bilo treba tako kmalu umreti.
Zapiti detektiv in fatalka
Iztrebljevalec Deckard je arhetip osamljenega, zapitega detektiva iz filmov noir, ki je skorajda prisiljen v reševanje primera, večino časa alkoholiziran, pogosto pretepen, a nekako zmeraj na pravi poti. Ker so replikanti najnovejša različica, nexus-6 (mimogrede, od tod ime za googlove androidne telefone), je Deckard deležen še dodatnega urjenja, in sicer tako, da spozna Tyrella in opravi Voight-Kampffov test na njegovi fatalni tajnici Rachael. Za katero seveda ugotovi, da je prav tako replikantka. Pa čeprav sama tega ni vedela. In je imela spomine na otroštvo. Kot ji pove Deckard, na otroštvo nekoga drugega.
Tudi za Leona in Roya so spomini pomembni. Pa čeprav ne vesta natančno, če so vsi njuni. A so del njiju in tega, kar sta postala. Kar želita postati, če bi lahko živela nekoliko dlje. In seveda se mora tudi Deckard vprašati, ali je morda tudi sam replikant? Skozi film je veliko namigov, da je temu tako in tudi režiser Ridley Scott je to potrdil, a nikoli ne dobimo informacije, da se tega zave in sprejme tudi Deckard. Na koncu je videti, kot da sprejme ljubezen do Rachael ne glede na to, kar ona je in torej ne glede na to, kar je tudi on sam. Zaključna ugotovitev je torej, da si življenje krojimo sami, če smo svobodni.
Od Philipa K. Dicka do Matrice
Film temelji na knjigi Philipa K. Dicka, Ali androidi sanjajo o električnih ovcah?, ki je na voljo tudi v slovenskem prevodu. Filmska različica je zgodbo precej spremenila in jo predvsem posodobila, prestavila v bolj futuristično prihodnost, kot jo je zastavil PKD v svoji hladnovojni paraboli. Seveda so teme identitete in prepoznavanja resničnosti stalnica njegove literature, ki so temeljile tako na razkrivanju državne propagande kot tudi na odkrivanju različnih percepcij realnosti zaradi kombinacije psihičnih težav in uporabe psihotropnih mamil. Podobne temelje imajo denimo njegova dela Ubik, Mož v visokem gradu, Posebno poročilo, Temačno zrcalo in Popolni spomin; zadnje tri so bile tudi osnova za kultne filme, Mož v visokem gradu pa za serijo.
Filozofska izpraševanja človečnosti so osnova vsakega dobrega ZF-ja, a kar postavi Iztrebljevalca korak pred večino sorodnih del in ob bok filmu 2001: Odiseja v vesolju, je izpiljena estetika, ki prevzame naracijo dialogom. Žal režiser Ridley Scott s svojim tretjim filmom znotraj hollywoodskega sistema ni bil politično dovolj močan in so producenti končno različico filma, tisto, ki je prišla v kino, korenito spremenili. Najbolj očitna sta prej omenjeni »srečni« konec in dodatek Deckardove naracije, ki jo je glavni igralec Harrison Ford posnel zelo na hitro in očitno zdolgočaseno. Film je flopnil, a je kasneje postal kulten in ob ponovnih izdajah je Scott dobil možnost popravkov. Žal ne vseh že takoj in tako imamo danes 5 uradnih verzij, vključno s končno različico (final cut), ki jo je požegnal režiser (za razliko od t.i. režiserjeve različice, kjer je samo dal navodila, ki se jih drugi niso povsem držali).
V Iztrebljevalcu je mogoče začutiti vpliv številnih drugih filmov. Podoba Los Angelesa črpa precej iz Metropolisa (Fritz Lang, 1927), temačna noir zgodba iz Kitajske četrti (Roman Polanski, 1974), estetika iz 2001: Odiseja v vesolju (Stanley Kubrick, 1968), medtem ko je rezultat srečanja s stvariteljem zrcalna podoba Kubrickove mojstrovine. Še bolj zanimiv je pogled naprej, na dela, ki jih je Iztrebljevalec navdihnil. Med bolj očitne sodijo Matrica (Wachovski&Wachowski, 1999) in Temačno mesto (Alex Proyas, 1998), medtem ko je podoba neonsko temačnega in babilonskega Los Angelesa navdihnila kiberpank, tako v literaturi kot na filmu. Podobne leteče avtomobile pa seveda najdemo v Petem elementu in Posebnem poročilu.
O tej temi smo tudi pripravili kratek video esej, ki si ga lahko ogledate spodaj.
Iztrebljevalec 2049
Kljub številnim različicam filma se je zdelo, da je zgodba Iztrebljevalca zaključena, Deckard in Rachael sta replikanta, a srečno zaljubljena, v senci samoroga, ki ga Deckard neutrudno sanja, saj so mu te sanje položene v zibelko. A kjer je priložnost za zaslužek, jo je treba izkoristiti in tako prihaja v kino nadaljevanje z dolgočasnim naslovom Iztrebljevalec 2049. Poudarek naslova je, da je v peklenskem Los Angelesu minilo približno toliko let kot v naši resničnosti (30 namesto 25) in da torej Deckarda lahko ponovno igra ustrezno postarani Harrison Ford. Režiser Ridley Scott je prevzel vlogo producenta, saj je kljub častitljivi starosti v letu 2017 pripeljal v kino kar dva filma, Osmi potnik: Zaveza in po resničnih dogodkih posnet triler Ves denar na tem svetu (All the Money in the World). Režijo je namesto njega prevzel Denis Villeneuve, avtor subtilnih in pronicljivih uspešnic Sicario in Prihod, ki se zdi idealna izbira. V glavni vlogi mladega iztrebljevalca, ki poišče legendo Deckarda je Ryan Gosling, v filmu pa se pojavijo še Robin Wright, Ana de Armas, Jared Leto in Edward James Olmos. Slednji se vrača kot kriminalist Gaff, zanimivo pa bo videti, ali je kaj nadgradil jezik, ki ga je izumil za svoj lik v prvem filmu.
Iztrebljevalec je občasno na sporedu v Kinoteki, vsak pravi oboževalec ZF pa si mora ogledati končno različico v čim boljši kakovosti, priporočamo pa tudi dokumentarec o snemanju filma Nevarni dnevi: Snemanje Iztrebljevalca (Dangerous Days: Making Blade Runner, 2007), ki je pogosto priložen končni različici. Tri in pol ure dolg film se uvršča ob bok Hearts of Darkness (o snemanju Apokalipse zdaj!) in Lost in La Mancha (o snemanju Don Kihota). Iztrebljevalec 2049 pride v kino 5. oktobra 2017.
