FilmHBO GoKinoPetkova grozljivkaTVVideoteke

Kaj je to mati! (mother!) in ali mi bo všeč?

Jennifer Lawrence v filmu mati!

Kaj je to mati! (mother!) in ali mi bo všeč?

Darren Aronofsky je najbrž eden najpomembnejših avtorjev sodobnega ameriškega neodvisnega filma, pogosto upravičeno primerjan z Davidom Lynchem. Njegov najnovejši film, kontroverzna mati!, je razdelil kritike in razbesnil ameriške gledalce, ki so mu naklonili najnižjo oceno. Za lažje razumevanje tega odziva smo pripravili pogosta vprašanja in odgovore.

OPOZORILO! Članek razkriva vsebino filma, zato raje ne preberite, če si film nameravate v kratkem ogledati. Morda vam bo všeč. 

Jennifer Lawrence v filmu mati!
Foto: © Paramount Pictures

Kaj je torej mati! in kaj se zgodi?

mati! je alegorična drama, zamaskirana v triler. Zgodba se osredotoča na par, ki živi v osamljeni hiši. On je pesnik, ona njegova muza, ki mu je lastnoročno obnovila hišo. Nekega dne se na vratih pojavi možakar, ki trdi, da je zdravnik in potem stvari postajajo vedno bolj čudne.

Torej napovednik ne laže, ko obljublja vzporednice z Rosemaryjinim otrokom, klasiko izpod peresa Ire Levina in kamere Romana Polanskega?

Res je veliko vzporednic in podobno kot avtorji napovednika, se tudi režiser dalj časa trudi vzbujati podobne občutke z namigovanjem na kult in neznanim nadnaravnim.

Ostane vse zgolj pri namigovanju in se potem najde povsem razumska razlaga za vse?

Tudi tako bi lahko rekli.

Prav, kaj se torej zgodi po zdravnikovem prihodu? Mu sledijo še drugi pripadniki kulta?

Recimo, da. Najprej se pojavi njegova žena, ki vdre v pesnikovo sobo in pri tem uniči dragoceni, krhek diamant, nato vletita še sinova, ki se spreta in eden pomotoma ubije drugega …

Samo malo, to pa zveni znano …

Aha. Sveto pismo, 1. Mojzesova knjiga, 4,8.

Ali ni Darren Aronofsky že v prejšnjem filmu obdelal Mojzesove knjige?

Da, Noe je deloma temeljil na 1. Mojzesovi knjigi, še bolj pa na apokrifnih knjigah, ki niso del tradicionalne Tore ali Biblije. Poleg tega ne pozabiti na ortodoksno tematiko njegovega Pi in mističnosti njegovega doslej največjega finančnega poloma, Fontane življenja.

jennifer connely in russell crowe v filmu noe (noah)
Foto: Paramount Pictures

Ko smo pri Fontani življenja, a se Aronofsky torej zaplete z glavnimi igralkami samo ob polomijah? 

Kaže, da je tako. Črni labod je bil uspešnica in Natalie Portman je odkorakala objeta s koreografom, ne režiserjem.

Vrnimo se k aktualnemu filmu. Kako se torej razplete zgodba?

Približno enako kot v Svetem pismu.

Kaj? Mojzes in Noe in Jezus in apostoli in armagedon in vse to?

Pravzaprav, da.

Kaj!? Podrobnosti, prosim.

Ablovi smrti sledi sedmina, na katero pride ogromno ljudi, ki se vse slabše obnašajo, dokler jih vse bolj razdražena, prestrašena in besna gospodarica ne napodi. Vmes pokvarijo umivalnik, ki povzroči poplavo (heh). Potem imata malo miru in naredita otroka …

A, že vidim, kam to vodi.

Da, a hkrati z otrokovim pričakovanim prihodom na svet, On dokonča epsko pesnitev, ki postane takojšnji hit in spremeni življenje vsakega, ki jo prebere. Tik pred rojstvom se pojavijo pred hišo nove množice ljudi, vse bolj fanatičnih oboževalcev, ki prinašajo darila …

Aha, trije kralji pa to?

In še kak zraven. Množice začnejo vse bolj zasedati hišo in zahtevati spominke, pri tem pa uničujejo hišo in nekateri hočejo celo pokončati gospodarico, torej naslovno mati.

Kaj?

Da, s pesnikom in pesnitvijo obsedeni prišleki so vse bolj agresivni, vnamejo se pravi spopadi in nekatere scene kaosa spominjajo na distopijo Otroci človeštva. Obtolčena in prestrašena mati se nato zabarikadira v pesnikovo delovno sobo, kjer rodi sina. Pesnik ostane ob njej in noče odsloviti nepovabljenih gostov.

Zakaj?

Ker je nečimeren in potreben čaščenja, nekako tako kot božanstva v Ameriških bogovih Neila Gaimana. Skratka, ko mati zaspi, ji vzame otroka, da bi ga pokazal zbranim vernikom.

Ian McShane kot g. Wednesday v seriji Ameriški bogovi (American Gods)
Foto: Starz

Se vržejo na tla in molijo?

Ne, kje pa. Kaj se vendar zgodi z božjim sinom v krščanskem izročilu?

Erm, ubijejo ga?

Točno. In kaj je ključni del katoliškega verskega obreda, obhajila?

Pokesati se, zaužiti hostijo, ki simbolizira Kristusovo telo in sprejeti boga vase.

Točno. Ključna beseda tukaj je »simbolizira«. Aronofsky na tej točki filma opusti simboliko.

Kaj?

Zbrani zagrabijo dojenčka, si ga podajajo, ga mimogrede zlomijo in potem pojedo.

Kaj?

Da. Najbrž ni dvoma, kaj je bil povod za najnižjo možno oceno filma med tradicionalno krščansko vernimi ameriškimi gledalci.

In potem?

Nič, mati se dokončno razbesni, se prebije v klet, kjer je rezervoar kurilnega olja, ga predre in zažge hišo z ljudmi, pesnikom in sabo vred.

Apokalipsa, torej?

Beseda izvira iz stare grščine in pomeni razkritje, tako da je deloma res, a hkrati gre tudi za revolucijo. To je namreč ciklična zgodba, saj eksplozija ne uniči pesnika, niti ne pokonča matere. Hudo ožgana, umirajoča, mu mora predati še zadnje, kar ima, svojo ljubezen, ki je simbolizirana v njenem srcu. Ko ji ga pesnik izruva iz prsi, ga v bolečini stisne skupaj in iz ogljika mišice nastane prekrasen, a krhek diamant.

Takšen, kot ga je prej uničila Eva.

Točno.

Moram reči, da to ne zveni posebej subtilno.

Niti najmanj. Poleg navlake verskega simbolizma film skozi lik pesnika in častilcev predstavi tudi problem steklih oboževalcev, kar izpade še bolj pokroviteljsko in plehko. Da niti ne omenjam, kaj je mogoče razbrati iz dejstva, da sta glavna igralka in režiser par.

Uf, saj res. Kako mu bo zaupala otroka, če ga bosta imela?

Saj pravim, ne omenjajmo tega.

Scena iz filma mati!
Foto: © Paramount Pictures

Kako pa se sicer obnese kot igralka?

Izjemno. Tako Jennifer Lawrence kot Javier Bardem sta odlična v svojih vlogah; tudi Ed Harris kot Adam in Michelle Pfeiffer kot Eva sta neverjetna, slaba pa nista niti brata Gleeson kot njuna sinova; kljub kratkem času na platnu pa ne gre spregledati niti Kristen Wiig, ki igra založnico in predstavlja kapitalizem. Če zgodbi manjka subtilnosti, je igri nikakor ne.

Torej ima film pozitivne strani?

Seveda. Tudi kamera režiserjevega stalnega sodelavca Matthewa Libatiqua je stabilno klavstrofobična in nasilno povleče gledalca v svet protagonistke ter ga pokaže skozi njene oči ali odziv na obrazu. Glasba oziroma zvočna kulisa filma je prav tako presežek. Skratka, iz tehničnega stališča gre za enega najboljših filmov leta.

Bi ga torej priporočil?

Ne.

Tags:

Leave a Reply

Your email address will not be published.