Najboljši filmi 2018: 5. Suspiria / Mandy
Letos sva na Gledalbom pripravila vsak svoj seznam najboljših filmov leta. Začel bom jaz s 5. mestom, ki si ga delita dve srhljivki. Danes na sporedu Suspiria in Mandy.
Moj seznam sicer najdete tudi v decembrski številki reviji Ekran, a tukaj sem jih predstavil nekoliko podrobneje.
Mandy in Suspiria se uvrščata med žanrske filme, saj sta oba trilerja z elementi nadnaravnega oziroma grozljivki. Oba sta tudi naletela na deljena mnenja občinstva, ki ju bodisi označuje kot prazen presežek podobe nad vsebino bodisi povzdiguje med umetniška dela. Kot je mogoče sklepati, sodim med slednje. Ampak gremo po vrsti.
Suspiria
Suspiria je predelava kultnega gialla, ki ga je leta 1977 posnel mojster Dario Argento. Novega filma se je lotil Luca Guadagnino, ki pa je iz osnov stare zgodbe in idej naredil povsem svoj film. Dogajanje je postavljeno v Berlin leta 1977, kjer mlada nadebudna ameriška plesalka v podobi Dakote Johnson prispe na avdicijo v slovit plesni ansambel. Kompleksna večdelna zgodba je trdno zasidrana v čas in kraj dogajanja, v nemški obračun s posledicami nacizma in teroristično-revolucionarni boj anarhistov, ob tem pa hkrati naslavlja vlogo žensk v družbi skozi folkloro čarovnic in sestoji iz treh freudovskih ravni uma – ida, ega in superega – ki jih dobesedno upodobi Tilda Swinton. Ta poplava idej in konceptov je za nameček prepletena (in interpretirana) skozi izrazni ples in za krono pretencioznosti razdeljena v poglavja z izumetničenimi naslovi. Ni težko videti, kaj je zmotilo številne gledalce in kritike, a po drugi strani …
Po drugi strani pa ob nekoliko manj ciničnem ali pa morda bolj naivnem pristopu k ogledu filma vsaj zame vse to deluje. Zgodba se zloži v celoto, poglavja imajo morda neumna imena, a je razdelitev smiselna, prav tako iskanje ravnotežja in kompasa vseh niti zgodbe in tematik, ki jih predstavljajo. Vizualno in zvočno je film krasen, igralsko pa pravi presežek. Zaključek pride v več valovih – tudi valovih krvi – in menim, da odgovori na vsa vprašanja, ki jih je načel, niso pa to nujno odgovori, ki zadovoljijo gledalčevo radovednost.
Napovednik filma Suspiria
Mandy
Z Mandy je zgodba podobna, a tam je vizualni del potenciran do 11, izrazi ples pa nadomestijo prizori nasilja, ki vključujejo celo dvoboj z motornima žagama. Glavni junak Red je gozdar, ki živi v odmaknjeni hiši ob jezeru s svojo zaročenko Mandy. Njo si zaželi vodja kulta in tako ju neke noči napadejo in ujamejo, ko pa ona zavrne lažnega mesijo, pa jo pred njim zažgejo na grmadi. Red preživi in trpi in se surovo maščuje. In ker ga igra Nicolas Cage je ta del tako pretirano odigran, da je vse skupaj prepričljivo zgolj zaradi peklenske vizualne podobe, ki jo izpopolnjuje bizarna, nadstvarna glasba Johanna Johannssona.
Ob tem pa film, morda povsem po naključju, deluje tudi kot amalgam vzorcev iz filmov ne povsem posrečene kariere Nicolasa Caga. Nemara je vse skupaj zgolj posledica dejstva, da je Cage posnel res preveč filmov, a sam lahko naštejem elemente iz Divje vožnje, Nevidnega jezdeca, Časa lova na čarovnice, Kick-Assa, Vedeti, Gospodarja vojne in Med življenjem in smrtjo. To utegne biti poklon velikemu igralcu ali pa zgolj interna šala med ustvarjalci, ampak meni je učinkovalo kot zanimiv bonus pri drugem ogledu filma. Ker Mandy je pač eden od tistih filmov, ki jih je treba videti večkrat.
