Kaj so to Smrtonosni stroji (Mortal Engines) in ali mi bo všeč?
Smrtonosni stroji je režijski prvenec oskarjevca Christiana Riversa. Kot je iz prejšnjega stavka – in tega filma – očitno, oskarja ni prejel za režijo, temveč za vizualne učinke za film King Kong režiserja Petra Jacksona. Slednji je tudi scenarist in producent Smrtonosnih strojev, ampak na predelavi prvega romana steampunk postapokaliptične mladostniške kvadrologije pusti le par svojih čarobnih prstnih odtisov.
OPOZORILO! Članek razkriva vsebino filma, zato raje ne preberite, če si film nameravate v kratkem ogledati. Morda vam bo všeč.
Kaj so torej naslovni Smrtonosni stroji?
Zgodba je postavljena v daljno prihodnost, v kateri so cela mesta postala mobilna in se na tračnicah prevažajo po kontinentih ter požirajo manjša mesta za dodatne gradbene materiale in pogonsko gorivo.
Prav, a govorimo torej o nekoliko večjih tankih na katerih živi nekaj družin ali kako?
Ne, večino časa spremljamo London, ki morda nima trenutnih 8 milijonov prebivalcev – omenjenih je več tisoč – so pa na vozilo spravili večino glavnih znamenitosti, palačo, katedralo, Big Ben in podobno.
Ampak to so ogromne stavbe, kako pa se vse skupaj premika?
Mesta poganjajo ogromni parni stroji, saj je vendar steampunk. Dejanska fizika nikoli ne pride v ospredje, ker ob veliki pustolovščini ni časa zanjo.
Super, vsakdo obožuje dobro pustolovščino. Glede na odbit svet je zagotovo izvirna.
Ja, pa kaj še! Film temelji na romanu mladinske literature, ki ni Igre lakote ali Harry Potter, kar pomeni, da je glavno, da se zgodba premika naprej, ne glede na to, kako puhli so klišeji in kako zlizani preobrati zgodbe ali razmerja med liki.
Prav, naštej par cvetk.
Torej, obstaja lik, ki ji je ime Pandora.
U, u, u, to pa poznam. A ima skrinjo?
Aha, seveda. Pandora je arheologinja, ki odkrije starodavno orožje v taki malo večji škatli (oz. manjši skrinji) in to orožje ima potencial uničiti svet.
Klasika! Ampak, a je še kaj bolj neumnega?
Seveda. Precej na začetku se med sceno v Londonskem muzeju skoraj poškodujejo kipi ameriških božanstev.
Manitouja, Xolotla, tistega iz Indiane Jonesa?
LOL, ne. Minioni so.
Minioni? Tista nadležno neumna piskajoča rumena bitja iz Jaz, baraba filmov?
Jep. Oni.
No, prav, to je vsaj izvirna umestitev izdelkov v postapokaliptični svet.
Brez skrbi, saj hitro pokvarijo ta vtis, ko se glavna junaka mastita z ogabno ameriško sladico Twinkie, ki se mu je sicer izbrisal T iz imena, še vedno pa se vidi rok trajanja, ki je potekel pred tisočletjem.
Prav, kaj pa je z junaki?
Glavna junakinja je punca, ki hoče ubiti šefa Londona, da bi maščevala smrt svoje mame.
Pa ji uspe?
Seveda. No, med njunim spopadom (na ozki palubi zračne ladje), ji pove, da je njen oče.
A nismo že prek tega Luke Skywalker sranja?
Nič ne kaže. Film sicer vključuje tudi podobne »poklone« drugim klasikam. Med drugim pristanemo na letečem mestu, najbolj badass pilotka ima letalo rdeče barve, najbolj zavarovan zapor je na morju, glavno junakinjo zasleduje neustavljivi zombie-robot, ki jo hoče ubiti …
Prav, dovolj. A v zgodbi res ni ene izvirne ideje?
Morda ta zombie-robot ni najbolj izviren, ampak ima pa krasno notranje življenje, kjer zbira glave lutk in se igra z njimi, ko podoživlja spomine na nekdanje človeško življenje, ko je imel sina …
Dovolj! To je prava nočna mora!
Niti ne, pravzaprav so to eni bolj čustvenih trenutkov v celem filmu, pristni in nežni, kot denimo v klasičnem Frankensteinu, ko se pošast igra z deklico ob ribniku in duhata cvetlice …
A ni tam tako, da pošast ubije deklico?
O, saj res … Kakor koli. Tudi ta zombie-robot jo želi ubiti, ker je prelomila obljubo.
Kakšno obljubo?
Torej zombie-robot je rešil deklico, ko je bila majhna in skrbel zanjo, ko je odraščala in sta bila dolga leta srečna, celo nameraval jo je spremeniti v zombie-robota, da bi bila njegova družica, ko bo odrasla …
Samo malo, a naj ne bi bila to pustolovščina? Zakaj zveni kot grozljivka?
Ja, malo zaide v druge žanre, ampak noben ne pusti resnega vtisa. Tako kot tudi igralci ne. To, da sta glavna junaka zaljubljena je jasno samo iz tega, da sta glavna junaka. In da si enkrat omenita nekaj podobnega. Iz njune igre bi to težko razbral.
Tako zelo lesena sta? A ostali kaj popravijo vtis?
Niti najmanj. Zlobca igra Hugo Weaving, sam g. Smith iz Matrice in zlobec v celi vrsti uspešnic, od Transformerjev do Patricka Melrosa, pa vseeno ne pusti prav nobenega vtisa.
Prav, kaj pa so pozitivne strani?
Film je vizualno zelo lep, kolesca mest in podobe strojev ter lokacij so osupljive, a pustijo še manj vtisa kot lanski Valerian in mesto tisočerih planetov, ki se bo vsaj zapisal v zgodovino z eno najlepših interpolacij znanstvenega razvoja v prihodnost.
U, kako pa to izvede Smrtonosni stroji?
Kar v špici studia Universal, ko se zavrti globus vidimo fuzijske eksplozije, ki pripeljejo do te postapokaliptične realnosti.
Prav, a je še kaj?
Ja, nepričakovano aktualna politična korektnost. V Guardianu je bil nedavno članek o tem, da v filmih vidimo brazgotine zgolj na zlobnežih, tukaj pa jo ponosno nosi glavna junakinja.
