28. LIFFeFilmKino

Filmska ocena: Nikoli zares tukaj (You Were Never Really Here)

Joaquin Phoenix v filmu Nikoli zares tukaj (You Were Never Really Here)

Filmska ocena: Nikoli zares tukaj (You Were Never Really Here)

Napet triler odlikujejo inovativna vizualna podoba, odlična igra in surova zgodba, ki kljub nasilju in obupu najde prostor za odrešitev. Joaquin Phoenix je ustvaril še eno nepozabno vlogo, režiserka Lynne Ramsay pa še eno delo, ki ga bodo preučevale generacije študentov režije.

Začetek je grobo nasilen: glavnega junaka Joa spoznamo v motelski sobi, ko se duši s plastično vrečko in ima prebliske otroških travm. Opazuje ga prestrašeno dekle. Ko zaključi, obriše krvavo kladivo, ga pospravi v vrečko in se odpravi. Previdno se izogne policijskemu avtu pred motelom, a ga nato v stranski ulici nekdo napade in Joe ga brez pardona premikasti. Nato se odpravi na letališče in domov, k materi. To so zgolj uvodne podobe filma, ki precizno nastavijo vzdušje filma in iztočnice razvoja dogodkov.

Joe kmalu dobi novo nalogo, izslediti senatorjevo mladoletno hči, ki je pobegnila od doma in naj bi bila vpletena v otroško prostitucijo. To ponudi obilo priložnosti za iskanje vzporednic s kultnim Taksistom Martina Scorseseja, a razen vpogleda v temačen svet prisilne otroške prostitucije in lika umazanega maščevalnega angela jih pravzaprav ni veliko. V primerjavi s Travisom, ki ga je v Taksistu upodobil Robert DeNiro, Joe nima moralnih ali megalomanskih motivov, temveč sprva zgolj opravlja svoje delo, nato pa izvede maščevanje. Avtor literarne predloge in scenarija Jonathan Ames in režiserka Lynne Ramsay sodita med najbolj inovativne pripovednike in to se pozna tudi v tem filmu. O režiserkini vešči rabi filmskega jezika je bilo že veliko zapisanega, največ pa v najbolj zgoščeni obliki razloži video esej Tonyja Zhoua Every Frame a Painting.

Film bo morda za koga preveč surov, tako v prikazu nasilja kot v izogibanju jasnim odgovorom. Tako se denimo glavnemu junaku na več točkah v filmu, običajno, ko je pod stresom, pojavijo podobe grozljivih dogodkov iz otroštva, nato še nekatere, ki so najverjetneje iz časov njegovega služenja v vojski. Nikoli ne izvemo povsem natančno, kaj se je zgodilo in koliko je aktivno vpleten v povzročanje travm, ki ga lovijo. Je bil zgolj nemi opazovalec groze, ali je bil objektivno odgovoren zanjo? Ga morda teži, ker ni uspel (ali morda ni niti poskušal) popraviti krivic? Ampak, ali je to konec koncev sploh pomembno? Poskus razlage človeka (tudi fiktivnega junaka) z jasnimi podobami ter vzroki in posledicami je nemogoč in gledalec pridobi veliko več od filma, če manjkajoče koščke dopolni sam.

Zaključne scene filma prinesejo katarzo, a gledalcu pustijo tudi kopico čustvenih in mentalnih podob, ki ga še dolgo spremljajo.

5 namigov: 28. ljubljanski filmski festival LIFFe

Tags:

Leave a Reply

Your email address will not be published.