28. LIFFeFilmKino

Filmska ocena: Manifest (Manifesto)

Cate Blanchett v filmu Manifest.

Filmska ocena: Manifest (Manifesto)

Manifest pravzaprav ni film. Manifest je umetniška multimedijska instalacija, ki jo je vizualni umetnik Julian Rosefeldt ustvaril za galerijo, nato pa je bil material zmontiran v filmski format, ki si ga lahko ogledate na 28. LIFFu. V filmu igra dvakratna oskarjevka Cate Blanchett kar 13 likov in tako je delo tudi manifestacija njenega obvladovanja veščin.

Avtor razgrne, razgradi in sestavi različne umetniške in politične manifeste, ki jih je želel iz abstraktnega nagovora k aktivnosti preobraziti v ljudi, jih poosebiti in jih tako ponovno približati. Izbral je 13 tematik, od futurizma, do arhitekture, filma in pop arta, ter v vsaki združil dele ključnih manifestov iz tega področja. Za vsako področje so nato posneli kratek film na zelo specifični lokaciji, Blanchett pa v njem upodobi glavno junakinjo, ki bodisi recitira kolaž manifestov določene teme bodisi reagira na svoj voice over. Tako je v enem od filmov brezdomec, v drugem znanstvenica, ki proučuje monolit, potem je še verna gospodinja ob molitvi, direktorica na soareji in tako naprej. Nekatere lokacije so spektakularne in veliko dodajo k besedam in igri, zanimivo pa je, da se vse nahajajo v Berlinu in okolici.

Multimedijska razstava je bila ustvarjena za Avstralski center za gibljive slike, nato pa je bila prikazana še v Berlinu in New Yorku. Tam je bila postavljena v prostor s 13 zasloni, ki so hkrati predvajali vsak svoj film, obiskovalec pa se je moral sredi kaosa osredotočiti na posamičnega, da je lahko zaobjel njegov pomen. Tako si je tudi sam določil vrstni red in si je lahko tiste, ki so ga bolj zanimali, tudi večkrat ogledal.

Cate Blanchett v filmu Manifest.

Filmska različica je bolj tradicionalna, z bolj ali manj linearno zgrajeno strukturo, ki vodi od enega manifesta do drugega. Začne se seveda z najbolj slavnim manifestom pod soncem, Marxovim Komunističnim manifestom, nato pa se zgodba nadaljuje skozi futurizem prek konstruktivizma do arhitekture in tako naprej. Posebej izstopa segment poparta, kjer Blanchett upodobi konzervativno, verno gospodinjo, ki je pripravila večerjo in pred obedom z družino zmoli. Manifest Claesa Oldenburga je zapakiran v molitev, ki pri otrocih pogosto vzbudi navale smeha. Vse skupaj je še dodatno zabavno, če vemo, da družino odigrajo Blanchettin mož Andrew Upton in njuni trije sinovi. Ljubek absurd doseže tudi manifest o dadaizmu v obliki pogrebnega govora, abstraktni ekspresionizem v nagovoru direktorice na poslovno-družabnem dogodku in seveda zaključni kolaž filmskih manifestov (od Jarmuscha do von Trierja in Herzoga) kot del učne ure za prvi razred.

Manifest je zanimiv koncept, ki ponudi precej materiala za razmišljanje, še več pa za občudovanje mojstrskih preobrazb Cate Blanchett in brezmadežno urejene vizualne-zvočne podobe posameznih scen. To je deloma tudi slabost, saj odvzame nekaj pomena sami vsebini. Po drugi strani je to morda tudi Rosefeldtov namen; razgaliti naduto praznino nagovorov k akciji zunaj njihovega zgodovinsko-družbenega konteksta. Njihovo minljivost v prostoru-času. In brezčasnost popolne podobe.

Kot film je Manifest priporočljivo gledati v kinu, brez motečih obstranskih dejavnikov, zato zelo priporočamo ogled na LIFFu, ker ga na rednem sporedu najbrž ne bo. No, še bolje bi bilo film videti v galeriji.

5 namigov: 28. Ljubljanski filmski festival LIFFe

Tags:

Leave a Reply

Your email address will not be published.